Zakaj se skok čez plot splača? Na prvo žogo neumno vprašanje, o katerem bi velika večina obnemela, zardela in navsezadnje nasprotniki varanju smo vsi... pa vendar...

Sem poslovna ženska, v najlepših letih. poročena z poslovno uspešnim možem,  z dvema simpatičnima otrokoma. Jutro pri naši hiši se začne že navsezgodaj zjutraj, malo pred šesto, ko jaz vstanem prva. Limona z vodo, zeleni čaj in zdrav zajtrk prav vsako jutro pripravljen za mene in mojega moža... Po najlepših jutranjih minutah z mojim najdražjim, zbudiva otroka, se počasi oblečemo, jaz pripravim še moževo malico za službo, otrokoma vsak svoj čaj v termovkah... in ojoj ura je že malo pred sedmo... še poljub v slovo in gremo novim zmagam naproti... jaz peljem otroka v šolo, odhitim v pisarno, kjer vodim podjetje z 20 zaposlenimi. dopoldansko delo je naporno, vendar klic moža, jutranji sms za vzpodbudo za nove poslovne izzive, občasna "hitri zmenki" na kavi... ura se tako hitro premika, jaz odhitim v šolo po otroka, odhitimo domov, kjer skuham kosilo... še malo pa pride tudi mož domov... kosilo ali pač večerja je pozno, ampak trenutek ko smo vsi za mizo, ko se malo pogovorimo o šoli, o vsakdanjih stvareh... to so trenutki, ki naredijo življenje čudovito.

Z možem se uskladiva že v začetku tedna glede telovadbe. Izmenično hodiva na večerni tek, kdor od naju ostane doma, poskrbi za otroke, za njihove šolske obveznosti in ustvarjenje...

ker se jutro vedno začne z tihimi, spokojnimi trenutki... poskrbiva, da se dan zaključi... z minutami, ki so samo za naju... mož&žena... sodi dnevi jaz poskrbim za nežno masažo moža, lihi dnevi pa pripadajo meni in sprehajanju njegovih čudovitih rok po mojem golem telesu...

PRAVLJIČNO... res je pravljično in hkrati resnično...vendar pa... življenje nam prinaša vsak dan znova preizkušnje in tudi midva z možem sva bila postavljena pred odločitvijo, ločitev ali iskanje nove poti za rešitev zakona... tudi nama se je zgodila tista grozna beseda PREVARA...pa da je bila ta beseda res začinjena...naj napišem PREVARA MED NOSEČNOSTJO...

Ne bom tajila, da ni bilo hudo, bilo je grozno, nagnusno... bili so trenutki polnega gnusa, joka in trpljenja... bila sem prevarana. Kako, na kakšen način niti ni pomembno... vendar pa želim z svojimi besedami predstaviti svoj pogled. Danes lahko rečem samo HVALA za tako izkušnjo, navsezadnje preizkušnjo. Dosegla sem dno svoje bede, na pomirjevalih, popolnoma shujšana ženska, obraz objokan in obupan... mož, namesto, da bi popravljal napako doma, je še bolj bežal, stran od mene, od otrok... mož je vsak dan bolj bežal od doma, prihajal domov tudi ob štirih zjutraj, se loteval takih in drugačnih projektov (mimogrede zelo ambiciozen fant)...bila sem sama...ko sem se peljala z avtom po cesti, ko sem si računala v mislih, kam moram zapeljat, da bo zagotovo te moje bede za vedno konec...ko pogoltneš celo pest tablet, pa potem samo lebdiš... ko sem se zaupala znanki, je bila najprej prvi cilj ločitev... ko, ko, ko...če,če,če... vse to je bilo... ampak dve rožice bi ostale brez mamice... sram bi me bilo, da bi se ločila...ker mi neka notranja sila ni pustila, ker sem vedela, da sem punca UPANJA...

V mojo notranjost sem si zapisala samo eno misel...dam si eno leto čas, vložila bom maksimum v zakon, da v primeru če nama ne uspe, lahko mirne vesti zapustim zakon...in uf se je začelo...objem, pogled, skrb za moža, vzpodbudne besede...vsak dan nova teorija, nova praksa... tako počasi je vse skupaj šlo...nisem in nisem znala pritisnit na prave tipke... potem sem pritiskala hkrati še tipko "SPREMENI SEBE"... ker sem shujšala v dveh mesecih 10 kg, sem morala zamenjati vso garderobo...in sem šla v akcijo...sprva črne cunje, potem počasi dodajala malo bolj žive barve... večere ko sem ga "čakala" so bili mučni, vse sem razmišljala, samo tiste osebe JAZ nisem našla... sestavljala sem puzzle, 1500 kom... ko sem zadnjo puzzlo položila v sliko, sem spet padla... kaj zdaj?! to sem končala, pa sem še vedno sama... celote ni, ni bilo družine...ni bilo tistega kar sem iskala, kar sem si tako močno želela...potem sem pritisnila še tipko LIČENJE...šla na tečaj ličenja, se podala še globje v moj videz...uf že spet nekaj kar je zamotilo moj um... naključje je hotelo, da sem spoznala osebo, ki mi je v roke "porinil" en kup znamk...gledala sem kot nora, kaj mi želi ta moški s tem znamkami v roki povedati, sporočiti... jjjjaaa... in sem že spet začela sestavljati zgodbo...

še vedno pa nisem prejemala ljubezni moža...v njemu je bil sam beg... od hobijev, druženje s kolegi, poslovna potovanja... jaz pa sem še vedno čakala z otroki doma... pa sem en dan pritisnila še tipko POTOVANJE... pa sem spakirala oba otroka in šla...najprej en popoldan, potem dva dni... vedno bolj mi je šlo...

in vedno bolj sem začela spoznavati svojo svobodo, mene...mojo magičnost...vedno več prijateljev je bilo okrog mene...

Ker ima tipkovnica mnogo tipk, sem našla tudi tipko STRAH... karkoli sem pogledala, povsod sem videla strahec... pa sem šla spet korak za korakom...se sprva prisila, ampak če fino zamižiš...bala sem se višina (ja kaj pa če dol padem, pa se udarim)... in sem se odpravila na pustolovščino v višave….nora izkušnja.

Bala sem se pogledat pod vodo (vsaka senca čolna, je bilo za mene ogromna riba)... pa sem šla delat tečaj potaplanja... noro, noro...

... z dneva v dan sem brcala, brcala... se igrala z mislimi, gledala v preteklost... iskala kikse, ki so mi pustile neko blokado v glavi, v srcu... potem pa je bilo potrebno še nekaj narediti na tisti šibki točki STARŠI...Kaj sta mi nudila, zakaj mi nista mogla dati dovolj vsega, zakaj me nista znala podpirati pri otroških vragolijahi, zakaj niso verjeli v mene... šla sem v analizo starih staršev... moje misli so postajale vse jasnejše, vse je IGRA, vse je samo VLAK misli...

...ljudje so me vedno bolj občudovali, vedno več ljudi mi je razlago svoje skrbi, veliko ljudi se je začelo obračati na mene... v službi mi je vse steklo..

mož pa je še vedno bil nekje v ozadju...še vedno kar bežal, za trenutek se je "pokonektal" z nami, potem pa že spet bum in zbežal...

dokler ni prišel trenutek, ko me ni opazil nek fant... fant je imel toliko energije, toliko lepih pogledov... fant me je v trenutku prevzel... prevzela me je njegova energija, volja do življenja... jjjjaaaa... zaljubila sem se...potem pa kot BUM v SRCE, kako naprej... ali pustiti moj cilj DRUŽINA, ali izbrati besedo LOČITEV... zavedala sem se, da zaljubljenost bo minila, da naj pogledam REALNOST... ko je moj mož izvedel, da me je očaral nekdo drug, je spakiral kovček in šel v Ameriko... meni pa se je še vedno dogajalo v glavi...

vzela sem stvar v svoje roke...še enkrat predela celotno sliko skozi mojo pot življenja, predvsem to, katere tipke, adute še nisem pritisnila... kaj bi morala še narediti, da rešim zakon... potem pa sem se odločila... poiskala sem si stanovanje... SVOBODO... sem peljala moža v prazno stanovanje in mu razložila, da sem se odločila... tukaj bom živela, in sem ga povabila poleg...zbrala sem pogum in sem si rekla, da naredim še zadnji korak...

Uspelo nama je dobiti ključe stanovanja, se preselili... in jaz sem se OSVOBODILA... in priznati si moram, da sem PONOSNA na sebe, da mi je uspelo... danes sem nekdo, ki premika gore...vem, da je vse igra življenja, ter predvsem igranje z mislimi... bolj kot je cilj jasen, lep...lepše je življenje...

Kako se odvija moj zakon... hm... magično... mož se je začel zavedati tega, kar sem mu želela povedati v fazi moje preobrazbe, vendar ni razumel... počasi, čisto počasi se mi odpira... tokrat jaz pritiskam na njegove TIPKE... počasi, čisto počasi gre tudi on skozi te faze, kot sem šla jaz...mogoče se sliši noro, ampak vse imam v ŠAHU... danes vem, da je vsa moč v meni, ŽENSKI... Najlepši trenutek in spoznanje v življenju je bilo, ko sem se zavedala kako z pozitivnimi mislimi lahko samo ustvarjam nove pozitivne izkušnje. Za vse izkušnje, za vsako bolečino stojimo lahko mi kot gospodarji življenja. In kazanje s prstom na ljudi, na zakone, na boljše življenje naših prijateljev... s tem samo kažemo, kako lahko krojijo našo usodo ljudje, ki nas obkrožajo... dokler bomo v srcu nosili besedo težko je, ne splača se, prenaporno, brez pomena...smo zaprli vse možnosti sebi in osebnostnemu razvoju...

Zatorej... želim vam povedati, da je vse MOGOČE... samo ustavimo se, in si priznajmo kaj resnično želimo. Ločitev je prvi izhod v sili, vendar pa danes trdim, da bi naredila veliko napako. Prevaranje mi je omogočilo, da sem začela delati na sebi, da sem korak za korakom začela spoznavati sebe...namesto, da bi se pogajala na sodišču o ločitveni pogodbi, sem izkoristila trenutke za sebe in svojo samopodobo. Če podariš nasmeh, nasmeh zagotovo prejmeš v zahvalo.

Prepustimo se življenju, stopimo v svet korak za korakom… majhni koraki delajo lahko velike premike, če v to verjamemo in še več… če si to resnično želimo. Naj bo slaba volja, grda beseda, varanje.. zgolj samo IZZIV in SIGNAL, da nekaj naredimo na sebi…